Nasmejana slovenska rekorderka se bori z depresijo

Veronika Domjan. FOTO: Aleš Fevžer.

Veronika Domjan, slovenska rekorderka v metu diska, ki je pred desetletjem spadala med najbolj obetavne atletinje v Evropi, o svoji pestri poti, spogledovanju s koncem kariere in tudi borbi z depresijo.

“Glede na vse sem zadovoljna. Želela sem sicer vreči dlje, ampak cilj sem izpolnila. Prišla sem po državni naslov in ga tudi osvojila,” nam je Veronika Domjan povedala pred dvema tednoma, ko je v Celju še 11. postala slovenska prvakinja v metu diska.

Za nov naslov je zadostoval rezultat 50,62 metra, kar je skoraj deset metrov manj od njenega državnega rekorda 60,11 metra, ki ga je še kot najstnica dosegla leta 2016 na članskem evropskem prvenstvu v Amsterdamu, kjer je bila daleč najmlajša med 15 finalistkami in je zasedla 10. mesto.

To je bilo obdobje, ko je veljala za eno najbolj obetavnih metalk diska v Evropi. Leto pred tem je postala evropska mladinska podprvakinja, leto za tem pa se z evropskega prvenstva do 23 let vrnila z bronasto medaljo.

Takrat se je zdelo, da bo dekle iz Zavrča, ki je v atletiko sledila sestri dvojčici, v prihodnosti slovenski atletiki prinašalo medalje z največjih tekmovanj, a se to na žalost ni zgodilo. V naslednjih letih se je njen razvoj ustavil oziroma nazadoval. Leta 2018 je še nastopila na članskem evropskem prvenstvu v Berlinu, kjer je izpadla v kvalifikacijah, od takrat pa je na najvišji ravni nismo več videli.

O tem, kaj se je z njo v zadnjem desetletju dogajalo in kaj se skriva za nasmehom, ki je eden od njenih zaščitnih znakov, je 28-letna slovenska rekorderka spregovorila v intervjuju za Sportklub.

Za vami je sezona, v kateri ste disk najdlje vrgli 52,16 metra daleč. Kako ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli v zadnjih mesecih?
Glede na to, da sem oktobra lani odločila, da bom končala kariero, a so me na Atletski zvezi Slovenije prepričali, da se vrnem zaradi evropskega ekipnega prvenstva v Mariboru, sem zadovoljna.

Po tem, ko sem se odločila, da bom še naprej metala disk, sem spet dobila voljo do športa in si rekla, da bom vztrajala še vsaj dve leti. Zdaj odhajam na zaslužen dopust, potem pa se bom septembra vrnila nazaj na stadion, novim zmagam naproti.

Mislim, da bi lahko disk letos vrgla še precej dlje, a se mi meti na nobeni tekmi niso sestavili. Zagotovo je na rezultate vplivalo tudi dejstvo, da sem letos začela opravljati službo kot učiteljica pripravnica razrednega pouka. Usklajevanje dela in atletike ni bilo najlažje, a vseeno mislim, da sem bila tudi letos sposobna precej boljšega rezultata.

Zakaj ste se odločili za konec kariere?
Iskala sem se, a se enostavno nisem našla. Po tem, ko dva meseca nisem trenirala, pa sem si ob klicu z zveze rekla, zakaj pa ne bi poskusila.

Izkazalo se je, da je bila to dobra odločitev. Morda sem po 17 letih nenehnega ukvarjanja z atletiko potrebovala umik.

V teh dveh mesecih sem se lahko v miru vprašala, ali si to še želim ali ne. Ugotovila sem, da si želim in da moje kariere še ni konec. Mislim, da sem se odločila pravilno. Začetek je spodbuden, verjamem v še boljše rezultate in v to, da še zdaleč nisem rekla zadnje.

Spregovoriva malo o vaši preteklosti in časih, ko ste zablesteli kot zelo mladi in napovedali velike stvari, a se je potem vaša pot zasukala v drugo smer. Zakaj?
Ne vem. Težko povem, zakaj točno. Morda odločitev, da se preselim v Zagreb, kjer sem pod vodstvom Roberta Rolanda Varge trenirala pet let, ni bila najboljša. Vsaj kar se tiče kariere, tamkajšnji sistem treninga mi ni ustrezal. Po drugi strani pa te odločitve ne obžalujem, saj sem zaradi te izkušnje zrasla v osebo, kot sem danes.

V Zagrebu so se začele težave z depresijo, ki pa sem jih premagala. Zdaj sem na novi poti. Življenje imam spet rada. Ne samo zaradi atletike, ampak tudi zaradi službe, ki jo imam. Sem zelo hiperaktivna oseba, zato je zelo pomembno, da imam službo, v kateri ni dolgčas.

V službi učiteljice uživate?
Da, zelo, saj imam rada otroke. Imam tudi veliko energije, ki je potrebna za delo z njimi. Kot športnica sem tudi disciplinirana in zahtevam red, ki je pri vzgoji pomemben. Zdi se mi, da sem začela dobro. Ob službi in treningih sicer domov prihajam utrujena, po drugi strani pa mi otroci dajo tudi veliko energije. Tudi v borbi same s sabo.

Poznamo vas kot vedno nasmejano dekle, a se za vašim nasmehom očitno skrivajo tudi črne misli, kar še zdaleč ni redkost.
Da, pogosto se zgodi, da so ljudje, ki so navzven zelo pozitivni, v resnici depresivni. Morda je ta nasmeh le ščit. Mi imamo težave z depresijo v družini. Na žalost še zdaleč nisem prva, ki se spopadam z njo. Verjamem, da je še z marsikom podobno, tudi med športniki in atleti, a o tem nočejo govoriti ali pa depresije sploh ne prepoznajo.

Sama sem si pomagala tudi s psihologi, že pred tem sem sodelovala tudi s športno psihologinjo Tanjo Kajtno, vse to mi je bilo v veliko pomoč. Ne samo v borbi s črnimi mislimi, ampak tudi glede tega, da sem spoznala samo sebe – kdo v resnici sploh sem. Najtežje je spoznati samega sebe. Ko se enkrat spoznaš, se znaš obvladovati.

Kaj vam je atletika dala in kaj vam je vzela?
Dala mi je disciplino, vztrajnost, tudi samozavest. Po drugi strani pa mi je vzela veliko praznovanj, prostih dni, tudi dobre volje. Športnika lahko zlomi neuspeh na vsaki tekmi. Mene je marsikdaj, a sem tudi zaradi tega osebnostno zrasla. Hkrati pa mi je depresija pokazala, da vedno obstaja izhod iz črne luknje. Sama sem ga, hvala bogu, našla.

Je bila na poti iz te črne luknje v pomoč tudi atletika?
Da, pa čeprav sem mislila, da ne, toda očitno sem potrebovala nekaj časa, da sem se popolnoma odklopila od atletike. Ko sem rekla, da bom nehala, sem občutila bolečino, ki je nihče, ki se ni ukvarjal s športom, ne razume. Potem pa sem se odločila, da bom še naprej vztrajala in našla novo srečo. V atletiki in v službi, ki jo opravljam.

Kaj vas v življenju najbolj veseli?
Nekoč je bila to predvsem atletika. Pomenila mi je vse. Vsako uro življenja sem posvetila atletiki. Zdaj sem ugotovila, da v življenju obstajajo tudi druge stvari. Dobila sem nečakinjo, stara je deset mesecev, imam izjemno družino in partnerja, s katerim verjamem, da nama bo uspelo.

Zelo sem se našla tudi v poklicu učiteljice, počnem še veliko stvari, ki me veselijo. Opravila sem tudi izpit za trenerko, saj bi nekoč rada predajala znanje, ki sem ga z leti ukvarjanja z atletiko pridobila. Upam pa, da lahko pomagam tudi komu, ki se bo spopadal z depresijo, tako kot so ljudje pomagali meni.

Verjamete, da se lahko na staro raven vrnete tudi rezultatsko?
Verjamem, saj vem, česa sem sposobna. Nisem prva športnica, ki je padla v luknjo. Nekateri so potrebovali tudi deset let, da so se vrnili. Puščam odprta vrata, še naprej bom trenirala in tekmovala, ob tem pa tudi hodila v službo, saj sem ugotovila, da me ta izpopolnjuje.

Je motiv za nadaljevanje kariere tudi nastop v elitnem razredu evropskega ekipnega prvenstva, ki Slovenijo po uspehu v Mariboru čaka čez dve leti?
Zagotovo enega od motivov predstavlja tudi to. Verjamem, da smo tam sposobni pokazati marsikaj. Morda pa se zgodi kaj, česar ne pričakuje nihče. Smo majhni, a sposobni marsičesa. Verjamem, da bomo imeli tudi tam dobro ekipo. Po svojih najboljših močeh ji bom skušala pomagati tudi jaz.

Spregovoriva za konec še nekaj besed o ekipnem prvenstvu druge divizije v Mariboru, kjer ste Sloveniji pomagali do zgodovinskega uspeha.
Sama v Mariboru vedno rada nastopam, tokrat pa je bilo še slajše. Tekmovanje je bilo organizirano res vrhunsko. Globok poklon vsem, ki so sodelovali pri organizaciji. Za vse je bilo odlično poskrbljeno. Tudi za nas, atlete. Počutili smo se, da nekaj pomenimo. Redko se zgodi, da smo v soju žarometov, tokrat smo bili.

Verjetno je tudi to prispevalo k izjemnemu vzdušju v ekipi in na koncu tudi vrhunskemu rezultatu. Atleti smo individualni športniki, vsi smo malo egoisti, tokrat pa smo se res počutili kot ekipa. Borili smo se za svojo državo, za svojo reprezentanco. Lepo je bilo obleči dres Slovenije in se boriti zanjo. Na koncu smo se razveselili velikega uspeha. Zdaj na prihodnost gledamo še bolj optimistično. Se vidimo čez dve leti!

Nasmejana slovenska rekorderka premagala depresijo

Nasmejana slovenska rekorderka premagala depresijo

Kakšno je tvoje mnenje o tem?